Zadnje dni, ko sem zopet bolj podrobno razmišljala o samem procesu ločitve, so se v moji glavi vrteli kratki filmčki oziroma odseki ločitve. Včasih bi si želela, da bi se ločitev zgodila in končala v enem dnevu. Huuh koliko emocij bi bilo prihranjenih.
Zato bom namesto ene dolge zgodbe, raje opisovala kratke filmčke. Prvi je najmočnejši. Najbolj boleč in verjetno tudi nikoli pozabljen.
Najbolj boleč spomin in občutek mi je bil, ko sem zavestno začutila razpad, zlom…
- Ko sem se zavedala, da je zavrnil kakršnokoli obliko pomoči, da se zveza reši, da je to res konec, adijo, cio.
- Ko sem ugotovila, da tudi on ni bil več zvest nama.
Tisto dopoldne sem občutila tako močno bolečino v srcu, da sem se ustrašila kako je to sploh mogoče. Totalna panika, hlipanje, hlastanje za zrakom in trganje v prsih. Nemoč, solze žalosti, jeze, obupa. Vsaj eno uro sem bila v fetus položaju, glavo tiščal v vzglavnik, da me ne bi cel blok slišal. V tistem momentu bi si želela biti nekje na samem, kričala bi, da bi ostala brez glasu. Kričala in kričala, samo to sem si želela. No, vzglavnik je dokaj dobro opravil svoje delo.
V nekem trenutku sem se zavedla, časa okoli sebe, pogledala na uro in ugotovila da moram čez slabo uro v vrtec, da nisem še nič skuhala. Kaj naj pa kuham? Iz totalne bolečine sem preklopila v stanje preživetja. Si umila obraz, na podočnjake namazala lepo količino pudra, vrgla iz skrinje panirane zrezke, vdihnila in stopila skozi vrata. S stisnjenimi zobmi in solzami, ki bi rade ušle ven, sem objela otroka in odšla sva domov. Domov? Koliko časa še, dom?
Stopim čez prag, skrivam solze. Kosilo, otrok, pospraviti 398 robčkov po celem stanovanju. Še malo in pride tudi on domov. Čuden dan, komunikacije ni, le tista nujna. Boš kavo? Ja. Skuhaš. Počakala sem, da najprej on spije na balkonu. Nato sem šla še sama. Cel dan seveda neka čudna energija.
Vsak večer, ne glede na vse, sva se pogovarjala/dogovarjala. Tisti večer pa sva bila oba mnenja, da sva vsak v svojem svetu. Spanje v isti postelji, s človekom, ki ti je bil cel svet, danes pa sta si le še bleda senca. Hkrati si mogoče še malo pustiš za upanje. Ne vem sicer zakaj. V mojem primeru sem si upanje pustila, da se srce do konca razbije.
Naslednji dan, zgodaj odidem v službo, on je pospremil otroka v vrtec, nato je delal popoldansko izmeno. Jaz sem v službi razmišljala le o nama, biti, ne biti, se truditi, kaj zdaj? Kljub vsemu sem šla preko sebe in mu poslala sporočilo, da bom prišla prej domov in če se lahko pogovoriva, da imam dovolj tega stopicanja levo, desno. Nazaj sem dobila hladno in kratko sporočilo. Nimava se več kaj pogovarjati.
Alarmi v glavi, šok, občutek sem imela, da so se mi aktivirale prav vse mišice v telesu. Zopet se je vključilo preživetje, NE to pa NE! Iz službe do doma sem imela 15-20 minut normalno počasne hoje. Tisti dan sem prišla v sedmih minutah.
Hladen tuš. Brez pogleda v oči. Prav spomnim se, da sem padla na kolena in hlipala, dajva se potrudit, ne vse zavreči, prosim, še malo. Vem, da se imava še rada. Odmakni se, nimava se več kaj pogovarjati, ne da se mi več, ne morem, utrujen sem. Obstala sem tam, nisem se premaknila. Odložil je prstan na omarici in odšel predčasno v službo. Takoj ko so se vrata zaprla, sem bila še vedno na tleh. Tista bolečina, otopelost, pritisk v prsih in zlom preostalih delov srca.
Tega občutka ne bom nikoli pozabila, še danes ko o tem pišem, čutim to bolečino. Za tem dogodkom sem se tudi zaklela, da za ljubezen ne bom nikoli več prosila.
