Informacije o postopkih ločitve so na internetu dosegljive en dva tri. Informacije kako se ljudje spopadajo z vrtiljakom čustev pa bolj malo. V slovenskem jeziku se te teme ne dotikamo radi, na angleških straneh že nekaj več informacij pridobimo. Veliko je poudarka, ko so v ločitev vključeni otroci, vendar spet zelo površno. Na vsaki drugi strani lahko preberemo, da bodo trpeli, ja seveda, travme bodo tako ali drugače. Nikjer pa ne preberemo s kakšnimi mislimi se spopadajo partnerji oziroma starši v tem procesu. Kako naprej, kaj se zdaj dogaja z mano, kje je moja podpora?
Ko sem sama šla skozi začetni vrtiljak, sem imela eno osebo, ki me je razumela. Ne razumite me narobe, imela sem velik krog prijateljev, ki so me bili pripravljeni poslušati, vendar ne razumeti. Tega jim ne morem zameriti, na koncu enostavno nisem imela več energije ponavljati in razlagati o svojih bojih in največkrat zaključila z odgovorom v redu bom.
V nadaljevanju bom večkrat omenil besedo proces. Proces zato, ker se ločitev za moje pojme nikoli zares ne zaključi. Konstantno padamo in rastemo, se vrtimo na točki, pa spet odrinemo naprej po pravi poti. Vmes imamo tisoč vprašanj in upam, da vsaj na nekaj uspem podati odgovor.
Zapisi nikakor niso smernice, niti nisem duhovni guru, vsi zapisi izhajajo iz lastnega razmišljanja in občutkov.
Do naslednjič…
